Morska pravljica

Veter se poigrava z oblaki,

morje boža, poljublja čeri,

moji tihi, nemirni koraki

v belem pesku so drobne sledi.

Na obali stojim čisto sama,

se zagledam v stari pristan,

da bi v daljnih spominih iskala

tiste dni neizpolnjenih sanj.



Neko sončno in toplo poletje,

ki odšlo je kot sonce v zaton,

je najlepše bilo doživetje,

vedno se ga spominjala bom.

Tu sem fanta z obale spoznala,

bil je modrih oči, črnih las,

že tedaj semspoznala, da vedel

o ljubezni je več kakor jaz.



»Ti moja lipa divojčica«

je šepetal in objemal me,

da z mojih sedemnajst rosnih let

je odpal beli cvet.

Morska je najina pravljica,

kakor papirnata ladjica,

po zlati cesti odšla na jug,

ko mi dal zadnji je poljub.