Nikoli več ne bo pomlad

ÄŒebelica na cvetu, ptičica v poletu,

veter v krošnji, lipe zašumi

midva srečna mlada se imava rada,

sama sva na svetu, drugih ni ljudi.



Na travniku dišale rožice so male,

vetrič zibal cvet marjetice,

v tvojem so očesu iskrice se vžgale,

meni pa za vedno skrile se v srce.



NIKOLI VEČ NE BO POMLAD,

LEPA KAKOR TISTIKRAT,

KO SI SREDI MEHKIH TRAV,

MENI SREÄŒO DAL.



ÄŒebelica na cvetu, ptičica v poletu,

veter v krošnji lipe mi šumi,

vendar je drugače, kot takrat pred leti,

ko sva skupaj našla srečo jaz in ti.



NIKOLI VEČ NE BO POMLAD,

TI IMAŠ ZDAJ DRUGO RAD,

TEBI JE OSTAL SPOMIN,

MENI PA TVOJ SIN