Adamova

ki so govorili mi,



da vse izgine, da vse mine,



da se želja vroča ohladi.



Zadrege dneva boš pozabil,



nikoli več ne bo težav,



do večera ko boš legel,



vse lepo bo in vse prav.



Glej da te na kriva pota,



ne premami tuja sreča,



ker v peklu ni noben’ga,



a v raju huda gneča.



Danes še bog se kuja,



tiho je, ne reče nič,



zato pa mi trobenta angel,



in glasno dere se hudič.



Vse se trese, vse se maje,



v telesu vre mi vroča kri,



sem ta ki jemlje, ta ki daje,



ta ki poje in greši.



Sladke sadeže natrgam,



grizem rdeča jabolka,



in skrtačim jaro kačo,