Barve samote

v vedrih tvoje samote,



koga obrašča tvoj dih?



Je v barvah jesenskih dovolj golote,



da razkrije, da razbije,



da razlomi se ta stih?



Kdo sem, ki sem v prihajanju pozabil,



da koža moja diha mehko kot da ne boli?



Kdo sem, ki iščem, v očeh tvojih sanjavih,



iskrico gorečo, ki še tli?



Morda sem kamen,



ki ga veter dež in zima so zbrusili?



Morda sem ogenj,



ki ga nikoli niso pogasili? …



Kot zrak sparevam iz postane vode rečnih strug.



Danes sem kdor sem,