Kar se večno zdi

kot je šlo leto v jesen,



pade v past njega slast,



če preveč puščaš v njem.



Preobilna pričakovanja



so včasih vzrok za neljuba stanja,



ko človek se zave, da svet mimo drvi,



ne sprašuje se, kaj kdo si želi.



Včasih da ti vse, a včasih nič.



Zdaj živim, kot bi živel samo še en dan - do jutri le;



in storim, kar dela se, ko poje srce.



Greš kdaj z njim v spomin,



po poteh, polnih skomin?



Iščeš čast, staro strast?

Nikdar ne daj se ji v last.



Preobilna pričakovanja



So včasih vzrok za neljuba stanja,



ko človek se zave, da svet mimo drvi,



ne sprašuje se...



Iz rok najprej spolzi,



kar se večno zdi.



Dan gre z dnem, gluh in nem,



kot je šlo leto v jesen ...



Greš kdaj z njim v spomin,



po sledeh že prehojenih stopinj?



Kot svet mimo drvi,



in ne sprašuje se,



iz rok najprej spolzi,