Pesem za dinar

Naj bo elegija za pozabljene,

ki čakajo, da zanje zaihtim.

Ta pesem je brez mej

in vsak se najde v njej,

sam zase jo krstil bom slej ko prej.



Pesem, za dinar,

ki v vsaki krčmi je doma,

za droben kovanec

vsak hip lahko jo vsak ima.

Pesem, za dinar,

je pesem, ki jo pojem vam,

a če še tako igram

v dnu srca si ne priznam

da v tejle pesmi, za dinar

za dinar sem naprodaj sam.



Pesmi v avtomatih naglo umirajo,

zaljubljenih naenkrat kot da ni,

Pozabljeni so prvi, ki pozabljajo.

Minljivemu se vse minljivo zdi.

Le jaz je ne izdam,

in novčeč vržem sam,

vsaj sebi

da še enkrat jo prodam.