Svet je...

(Pfuj! Mater vam nabjem.)



So rekl mi fantje tko zlo lepo in počasi,

Dons pravm kaceffuri mikrofon mi ne ugaši,

Nove bite ufuri, to žalost mi skrajši.

Spreminjam realnost, ostajam najmanjši.



Prhajam iz leta v let, iz kraja v kraj,

Z najdalšim jezikom in resnica moj je značaj.

Podpiram svoj kraj, vrata odpiram usakmu,

Ne morš me zlomt, kr sm predčasno se že odmaknu.



Nism navajn več zvont, škoda je živcev.

Da ustaute mi sam moj delež, naj sam zastonj iščem krivcem.

Pišem v imenu fužincev in vseh k me podpirajo,

Rad uplivu bi na razmere, a hinavci te zatirajo.



Sporočilo za nekatere, raje tiske, urednike,

Iz dneva v dan so vaše finte bol očitne.

Vi sitne ste ribe, če vas primerjam s somcom,

Razumet vaša načela, prej se je laže spozazumeti z japoncom.



Moja želja je enostavna in sploh nimam velike,

Sam zanima me zakaj med artisti delate razlike.

Še predn hodu sm v šolo, a sploh končou letnik,

ÄŒutu sm v seb, ne rabm papirja kr sm umetnik.



Dons znajo te zmerjat, a ne znajo pomagat.

Ne smeš se predat, kr vsak sposobn je zmagat.

In to ni men podobn, da komu dajem nasvet,

Vsi odgovori na vprašanje so skriti brat v teb.



NASMEJ SE!