Abel in Kajn

Sence so zginle,

težko je zaspat,

jutri pa z njimi

moral bom vstat.

Zdaj tvoje pismo

jemlje mi san,

pod pouštrom ga skrivam,

dela se dan.



Ni nama šlo.

Bila sva kot Abel in Kajn.

Morda pa na drugem svetu

nama bo fajn.



Vzemi me s sabo,

daj me v spomin,

tam so že najine sanje,

reka in mlin.

Včasih se zemlja strese

in umiri,

včasih ječijo breze.

Takrat boli.



Ni nama šlo,

bila sva kot Abel in Kajn.

Morda pa na drugem svetu

nama bo fajn.