Kama san jes zaj prišeu

Je vöter podpíjno, vijer ga je míno

da san odhajau na pout v tujíno.

San s küfrom mašéjrau, pa san si spéjvau

san mislo, ka iden v divjino.



Ajaj-jaj-jaj! Kam san jes zaj prišeu?

Od tuge, žalosti san drejti se začno

pa san si glaš palinke načno.



Ta gor po dolínaj, po ravnij planínaj

naš gözöš že ta patalejska.

San se prebüjdo, san zajtrk zanüjdo

Ajaj-jaj-jaj….!



Včási si míjslin, ka v senjaj te víjdin,

kak lušno je bilou tou vse vküper…

¨Tan v fazanaríji je bilou po noríji,

ka si mi pravila: »ÄŒüj, ka si tak čüden?…«