Dan za

Še eno jutro sivo bedno, dež in megla tak kot vedno, ura glih odbila sedem je preč. Na ulicah kolone, tip v avtu živčno kolne še en dan ko čisto vsem je odveč. Medtem ko zmerjajo se s klinci, vneto mahajo z sredinci jaz z nasmehom na obrazu grem naprej. Ker dans ni službe ne opravkov, pošte, banke, ne sestankov, danes sem uzel si frej. Danes ne zanima me politika, kultura, novice, točna ura in humor. Korakam v ritmu pesmi, v levi štrik, žiletka v desni, ker danes je dan za samomor. Nič več položnic plačevanja, hipotek na stanovanja, kreditov, šefov, delovnih sobot. Ker bol kot jaz živim življenje se zdi, da ono živi mene in danes čas je da zaključim pot. Nic več mačkov in bolezni, neuslišanih ljubezni, življenskih uprašanj in dilem. Težka odločitev al naj uporabim britev ali rajši špago moj bo zadni problem. Danes me ne briga naj bo hrast ali pa lipa, kostanj, breza, oreh smreka ali bor. Da le je veja dost rejena za težo mojega življenja, ker danes je dan za samomor. Sn štrik naštimo, ga prvezo, vzel žiletko v krošnjo splezo. Se v vetru veja zamajala je da glih žilo sn sfaliu. Sn tok v afektu se razjezo, da sn z žileto štrik prerezo in prleto dol na tla polomljen, in sumljivo živ. Morda pa jutri bo uspelo, čeprav se komu lohk se zdelo, da sem nesposoben tolko kot sem nor. A če pomislim res ne vem a v meni je problem, al pa v tem da dans ni dan za samomor.