Luknja V Duši

Noč se spušča nad Katarino, nad Mileno pa jože,
z oken opazujejo pijane rože.
Whisky grize led, nebo se kruši,
jaz pa sam sedim s svojo luknjo v duši.

V Afriki se ne marajo, ne na Balkanu,
potres je na Kitajskem, poplave v Pakistanu.
Kot bi ne b'lo zadost' naravnih nesreč,
zdej tud' ti me ne maraš, ne maraš n'č več.

Z luknjo v duši se učim živet.
Z luknjo v duši rad imet ta svet.

Noč spet polni Katarino, Mileno pa Jože,
dlan si zaželi tvoje dobre kože.
Želje zemlje zapolni dež po dolgotrajni suši,
a le ti lahko zapolniš luknjo v moji duši.

Sonce ljubi Katarino, Mileno pa Jože,
danes te odpeljem na izlet v neznano.
Nebo naju bo vzelo, nebo naju bo skrilo
na to nespodobno povabilo.

Z luknjo v duši se učim živet.
Z luknjo v duši rad imet ta svet.

V kotu viselo je staro razpelo,
Zveličarjev bled in izmučen obraz.
Ta, ki postavi in tempelj poruši,
je edini, ki ve za luknjo v moji duši.


Z luknjo v duši se učim živet.