Spominčica

Ko šel po gozdu sem nekoč,
zagledal rajsko dekle sem gredoč,
na mehki travici sedela je
in v venček spletala spominčice.

Prav milo rajsko dekle sem dejal,
komu ti spletaš venček tako zal?
Da od vseh krasot primerjat' se ne da,
kot tvoja mala je spominčica.

Položil dol sem jo na mehki mah,
privzdignil krilce sem ji prav na rah',
na njenih grudih spaval sem sladko
in kradel majhno ji spominčico.

Ko pa deveti mesec je minu',
na vratih svojih trkati sem čul':
Oh moj gospod oj strah vas naj ne bo
prinašam majhno vam spominčico.

Tako se vsak'mu fantiču zgodi,
kdor žlahtnih rožic trgat' si želi.
Kdor žlahtnih rožic trgati ne zna,
ostane majhna mu spominčica.