Ne Govori, Smej Se

Slišim kaj mi srce govori,
ko noč nad mesto tiho se spusti.
Tisoč prstov prižiga luči,
veter boža me,sem na ulici
in grem...

Pot me vodi mimo neznanih ljudi,
ki iščejo
drobno solzo, ki je sled morda do srca.

Ne govori smej se,
sreča je nasmeh, ki ni grenak,
ne govori smej se,
naj zasije v sreči vsak obraz.

Tisočletja že ljubimo,
tisočletja že sovražimo,zakaj?
Ti si sonce, ona je pomlad,
jaz sem reka, vsi pa smo zaklad, smo ljudje.

Pot nas vodi mimo neznanih ljudi
in iščemo,
drobno solzo, ki je sled morda do srca.

Ne govori smej se,
sreča je nasmeh, ki ni grenak,
ne govori smej se,
naj zasije v sreči vsak obraz...