Hitiva hitiva

ker zvečer sem te zbudil



s svojo kočijo,



da z mano bi šla



tja po poti,



kjer nihče ne hodi



zaprtih oči,



a vendar brez sna.



Hitiva, hitiva,



da se pomiriva



ugotoviva, kaj življenje nam skriva.



Rokó si podala? mi kočijažu,?



konjev rezget ?je noč razsvetlil,



?si resno se smejala le? skoz' okna duše,



?poglede sem zdržal, ?se ne izgubil.



Hitiva, hitiva,



da se umiriva,