Ajde

nešteto je ljudi okol mene, a nobenga ne poznam
tisoče glasov,a sam tvoje krike prepoznam
newem zakaj je tko, a tko nebi moral bit,
res vse bi dal, da bi me lohka pršla pomirit,
nikol si nism mislu da bi loh tko nizko padu
ker sm zgubu njo, katero sm med vsemi najbl rabu,
jst nočem več živet, ker nočem znova začet
in ko po tolkmu času še kr ne nehat bolet
povej kako pozabt na to, da life si čem vzet
ko sm razpet med njo in tem kar ponuja kruti svet,
ko edina uteha je iluzija nekega uspeha
ko noč in dan se obračaš bogu, a sploh nimaš greha
in kam naj se obrnem, vsi delijo mi nasvete
frendi niso bli v pomoč, mogoče zdej bojo tablete
skoz ko bla sva objeta, težko sm te spustil,
skoz ko dal sm ti poljub, sm spremlu tvoj odziv..


hotu sm sam vedt- čutš isto kakor jz?
zmeri ko zaprem oči, vidm tvoj obrz
bila si dobra vila, ki me k sebi je privila,
in nekoč mi šepetala, da nikol me nav pustila
in vrjel sm tem očem, ki so gledale me,
z iskrenostjo navdane, vrjel sm jim vse
vrjamem jim še zdei, pa čeprow vse je mimo,
spomnem se vseh besed, a zavit sm v tišino,
težko te je pozabt, če vse me nate veže,
skušam te odmislt, a mi je samo še težje,
fol preveč je pesmi, ki s tabo jih povežm,
f0l preveč je solz, ko ponoči sam se uležem,
stegnem roko a ni nobenga kerga lohk objamem,
mrzu povštr, ponazarja čustva in besede
ko si rekla mali moj za vedno tega zdej več ne vrjamem


zdj šele spoznavam, kaj pomeni bolečina
ko duša je razpeta in nobena misel mirna
rad za večne čase bi izbrisal te spomine
še si del mojga živlena a dovoli da me mine
z vsakim udarcem ki srce ga naredi
ko pumpa to ledeno kri, te brišem kot spomin
ker te nočem več v mislih, v srcu ali duši
vse odkar si me pustila se mi to življenje ruši
poskuši razumet da jst ničesar ne razumem
ti si šla naprej v lifu a jst nism tok pogumen
položu sm srce nekomur komur nebi smel
vem da si me mela rada in to zmeri bom vrjel