Krila

Kadar jaz sem čisto sam,
gledam ko zahaja dan,
ko se misli mi podijo,
kdo ve kje.
Skozi okno zrem z željo,
da mi krila zrastejo,
da zaplavam kakor ptica
pod nebo.

Kril Å¡e dolgo ne dobim,
naj si še tako želim,
in vsak polet
končal bi se slabo.
Toda v upanju živim,
da nekoč res poletim
više, kot oblaki so,
kot vidi oko.

Rože so zaspane vse
zdavnaj se povesile,
mene noč že nežno boža
po očeh.
V upanju zdaj sanja vse
čaka, da se dan prične,
dan, ki večen bo za vse,
ki to si žele.