Betula

Še prej ku pomžkneš, noč se nardi,
an pol pogledaš okrog an vidiš,
da si uostu sam med praznimi kandremi.
Ma ku že tolkokrat še en bot treba bo jet domov,
še en dan u maloro je šou.

Kej češ, dan ku dan, taku je, pride an gre,
kolko jih je že šlo an kdo ve, kolko ostalo je še
jih do konca, ma kdo to povedat ti zna, kadar zapre se betula.


Še včeraj bil mulo si, an zdej si že siv,
bil frišen ku rošce, zdej vsaki dan si bolj gnil.
Bil lep si an šlank, zdej lepu bancu že maš,
življenje je šutasto ku prazen glaž.

Vsaka baldorja se enkrat konča,
še ta narveči buč zadnju kapelco ma.
Kako mu cajt hitro laufa, to človk narbolj spozna,
kadar zapre se betula.


Zmeram bolj mraz je
an zmeram bolj gost je mrak.
An zmerem bolj težka moja glava,
an zmerem bolj švoh moj korak

Še malo, pej me bo oštir vrgu ven,
be intanto jes prou kontent sem,
sz glažem v roki sem konču še en dan,
an če boh bo dal, jest še umrou bom malčk pjan.

An če že more naj se moja štorja konča,
kadar zapre se betula,
če že more naj se moja štorja konča,
kadar zapre se betula.