Rudi Valentinčič in Pepa Žgabucin

Bil je Valentinčič Rudi, lep ku špadni fant.
An tudi znau je vse, kar je pr pupah treba znat.
Vsaki znau je zmešat glavu, vsako v level je spravu.
Ta res na pupah nardu doktorat.

Včasih je zadosti blo, če je reku enu besedu,
An če zraven še tako izpod čela je pogledu.
Kukr drevje ob burji hudi vse je padalo na kup.
Prav res, Valentinčič Rudi, ta je bil za babe strup.

More, bjonde an brunete je menjavu ku kalcete,
so metale se u naročje mu na glih.
ÄŒlouk prav res težko zastope, toda zarad ene pupe
Rudi Valentinčič ni imel prav vsih.

Tista ena pravzaenprav še slišat ‘tela ni za njega,
ma nej je nardu, kar je tou an bogi revež zarad tega
se počutu je škovaca an preklinju svoj deštin.
Ta prefrigana furbaca bla je Pepa Žgabucin.

Bog mi priča je, da Pepa ni bla kdo ve kolko lepa.
Ne, to se zanjo prou res ne bi dalo rečt.
Brez zamere, grda bla je ku poziv na orožne vaje,
še medvedu bi ponoči storla utečt.

Ma zanjga blo je stvar časti, on je mogu dobit Pepu,
Kar kej če, nej se zgodi, pej magari, če bo krepu.
Rekla "Ne!" je dosti botov, ma to ni ustavlo Rudita.
Končno u cerkvi eno sobotu rekla "ja" sta obadva.

Zdej življenje mu ni sladko, Pepa ga drži na kratko.
Kej se je zgodilo z njim, vam rečt ne znam.
Tud če pride vn iz bajte, ni več tak ku svoje cajte.
An zdi se, ku da ga je glih nu malu sram.

Lohkor srečaš ga kak bot, če mu rata utečt pred babu,
u betuli se skrije u kot an se meni sam sz sabu.
Kako b' se to zastopit dalo, ženske so ena čudna reč -
če jih vse maš, je premalo, če maš enu, je preveč.