Daleč Je Za Naju Pomlad

Danes stara sva in siva,
pozna se težko breme let.
Postala sva tako ranljiva,
mnogo prehiter je za naju svet.
Najine poti so kratke,
le redkokdaj še greva kam.
Vedno skupaj, vedno sama,
ona vse je, kar imam.

Daleč, daleč je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleč, ko dekletu sem govoril: "Rad te imam."
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Govoriva si spomine,
mnogo vsega je bilo.
Rečeva: "Kako vse mine."
In malo nama je hudo.
A nato se nasmejiva,
srečna, ker sva se našla.
Kako lepo je, da sva se spoznala
in skupaj skozi življenje šla.

Daleč, daleč je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleč, ko dekletu sem govoril: "Rad te imam."
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Ura prepodi spomine,
"Greva spat," zašepeta.
Trdno me pod roko prime
in s težavo vstaneva.
Ponoči k meni se privije.
Vsak njen dotik tako poznan
mi prežene grenko misel:
Kdo od naju ostal bo sam.

Daleč, daleč je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleč, ko dekletu sem govoril: "Rad te imam."
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Daleč, daleč je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleč, ko dekletu sem govoril: "Rad te imam."
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.